Turčija - NP Saklikent, slap Gizlikent , Tlos

Pot: Oludeniz - NP Saklikent, slap Gizlikent, Tlos

V svežem jutru, ko so pohodniki že odšli, se odpeljeva po lepi gorski cesti. Turčija je res gorata dežela. Vsaj v teh delih, ki jih spoznavava letos.

 Visoko nad morjem gradijo zanimive apartmaje. Eni takih so na spodnji sliki. Verjetno imajo izdelan tudi paln, kako bodoče turiste spraviti do morja. Hiške so skoraj na 900 m n.v.

Po poti pobereva še starčka z berglo, ki štopa ob cesti. Ko se po desetih kilometrih naša skupna pot konča, se lepo zahvali. Alenki celo poljubi roko. Videti je srečen. Midva pa nadaljujeva proti nacionalnem parku Saklikent.

Saklıkent v turščini pomeni "Skrito mesto". To je enaka najglobljih in najdaljših sotesk v Evropi, dolga približno 18 km, z višino skal do 300 metrov. Sotesko je vklesala reka, ki izvira iz gorovja Akdağlar in še danes teče po njenem dnu, kar ji daje nenehno spreminjajoč se izgled.

Po mostu čez ledeno mrzlo vodo se pride do vhoda. Nato se hoja nadaljuje po vodi. Prvih ~1 km je dostopnih za večino obiskovalcev. Pred vstopom vsi dobimo obvezne čelade.

Tudi midva zagaziva v mrzlo in neprosojno vodo. Doživetje je res enkratno.  

Po kakšnih dveh kilometrih pridemo do zelo ozkega dela, pa tudi voda je deroča in sega že preko kolen, zato obrneva. 

Po zanimivem obisku kanjona imava v planu še ogled bližnjega slapu. Gizlikent je slap, ki se spušča v naravno amfiteatrsko kotanjo, ki jo je vklesala voda v kamnino. Ime pomeni "Skriti kraj", kar zelo ustreza, saj je skrit med gostim gozdom.

 

Pot nadaljujeva proti mestu Tlos.

Tlos je bil pomembno starodavno mesto v pokrajini Likija. Nahaja se na vrhu hriba z čudovitim razgledom na dolino Xanthos. Bil je naseljen že vsaj od 2. tisočletja pr. n. št.  Njegova najbolj značilna posebnost so likijske skalne grobnice, vklesane v pečino.

Pod Rimljani je mesto cvetelo, zgradili so stadion, gledališče in terme. V otomanskem obdobju je bila na akropoli zgrajena utrdba, katere ruševine še stojijo.

Dan končava v objemu borovega gozda. Za jutri načrtujeva predvsem transfer proti Antaliji in obvezno kopanje. Temperature tukaj dosegajo podnevi do 28 stopinj, morje pa jih ima po oceni okoli 23.

Turčija - Feithiye, Kayakoy, Oludeniz

Pot: Fethiye z okolico

Noč res ni bila preveč mirna. Mladi tudi tukaj še vedno prakticirajo zmenke v avtomobilih. Pa saj so mladi in se morajo imeti radi. Naju hrup ni preveč motil. Zjutraj, ko je posijalo sonce, pa ni bilo nikogar več. Povzpela sva se na bližnji hrib.

Na drugi strani hriba je videti prav prijeten turistični resor.

Ker sem včeraj uspel popraviti Alenkino kolo, se danes na ogled mesta odpraviva s kolesi. Mesto je lepo urejeno, parki, otroška igrišča, kolesarske steze....

V starem delu mesta si ogledava Likijske sarkofage.

V bližini so še Likijske grobnice vklesane v skalo.

Aminitasova grobnica (Amyntas Rock Tomb) v Fethiyetu je ena najbolj impresivnih znamenitosti tega območja. To je veličastna kamnita grobnica, vklesana naravnost v strmo pečino. Zgrajena je bila v 4. stoletju pr. n. št., v času, ko je to območje pripadalo starodavni Likiji.  Grobnica posnema fasado jonskega templja z visokimi stebri, pedimentom in okrasjem. To kaže na močan vpliv grške kulture na Likijo. Nahaja se visoko v pobočju, kar je značilno za likijske grobnice. Verjeli so, da  višina olajšala duši pot v nebesa. Njena impresivna razsežnosti (fasada je visoka približno 8 metrov) kažejo na bogastvo in pomembnost pokojnika.

Aminitasova grobnica je izjemen primer likijske pogrebne arhitekture in ena najbolje ohranjenih stavb te vrste. 

Ogledava si še Kayaköy - mesto duhov blizu Fethiyeta. Sestavlja ga več sto kamnitih hiš in dveh cerkva, ki so skoraj vse v razvalinah.

Do začetka 20. stoletja je bila vas, takrat znana kot Levissi, uspešna in multikulturna skupnost, kjer so v harmoniji živeli grški kristjani in turški muslimani. Prebivalci so se ukvarjali s kmetijstvom in obrtjo. Po grško-turški vojni (1919-1922) in padcu Otomanskega cesarstva je leta 1923 sklenjena Lozanska pogodba določila obvezno izmenjavo prebivalstva med Grčijo in Turčijo. Grški prebivalci Kayaköya so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in oditi v Grčijo. Turški priseljenci, ki so prišli z grškega ozemlja, so bili naseljeni tukaj, a kamnite hiše v suhem okolju so se jim zdele neprivlačne, zato so vas kmalu zapustili. Vas je ostala prazna in jo je leta 1957 močno poškodoval potres, kar je dokončno uničilo večino struktur.

Vsa vas je danes muzej na prostem.

Po celodnevnih ogledih, se je v popoldanskih urah prileglo kopanje na znani turški plaži Oludeniz. Srečo imava, ker je letošnja turistična sezona že skoraj končana, zato je bilo turistov zelo malo. Tudi dostopi do plaže so bili sedaj že brezplačni.

Plaža je tudi izhodišče za mnoge turistične izlete z ladjami.

Zvečer se odpeljeva v hribe, kjer najdeva prenočišče ob Likijski poti. Srečava nekaj popotnikov in skupaj si delimo prostor pod zvezdami.

Turčija - Datca, Gocek, Sarsala, Kleopatra Hamam

28.10. in 29.10.2025

Iz Datce sva se odpeljala mimo zaliva Bencik, kjer sva se kopala včeraj. Kopanje se prileže na popolnoma prazni in sončni plaži.

Še dobro, da sva izkoristila vedro dopoldne. Ko sva se peljala iz Marmarisa do Goceka, sva doživela pravo poletno nevihto. Na srečo brez toče, ampak zaradi varnosti sva nekaj časa celo stala na bencinski črpalki zaradi obilice vode na cesti. Zanimivo mi je bilo, da v Turčiji - ko se drastično zmanjša vidljivosti na cesti, začnejo voziti z utripajočimi smerniki.

Iz Goceka nadaljujeva do zaliva Sarsala. Prebrala sva, da so v bližini toplice, v katerih se je menda kopala Kleopatra. Zvečer naju v zalivu pričaka zanimivo nebo.

Zjutraj, ko sva se zbudila v mirnem zalivu, si ogledava pot, ki naju čaka. Zapisi na internetu so različni. Vprašava še taksista, ki je čakal na svoje stranke. Pokaže nama začetek - ampak pravi, da je bolje z ladjo, ker drugače morava preko hriba. Midva vzameva pot pod noge in se po lepi poti odpraviva proti želenemu zalivu. 

Po dobri uri in pol prideva do Kleopatrinih toplic.

Kleopatrine toplice (turško Kleopatra Hamamı) pri kraju Göcek so zanimiv zgodovinski in naravni fenomen. Nahajajo se v majhnem, slabo dostopnem zalivčku Sultaniye Koyu.

Po legendi je bilo to kopališče, kjer se je kopala egipčanska kraljica Kleopatra med svojimi obiski v Mali Aziji. Zgodovinsko je bilo mesto del starodavnega mesta Lydae in toplice so verjetno rimskega izvora.

To ni klasičen kopališki bazen, temveč majhna plaža in plitvi del morja, ki se segreva z termalnimi vrelci na dnu. Morska voda se meša s toplo termalno vodo, ki izvira iz morskega dna in je bogata z žveplom in drugimi minerali Temperatura vode je malo toplejša od okoliškega morja.

Danes je zaliv je zelo priljubljen pri jahtah in turistih, ki se pripeljejo s čolni. Obiskovalci se kopajo v toplem morju in hodijo po blatu na obali, za katerega verjamejo, da ima zdravilne učinke za kožo in sklepe.

Tudi midva se okopljeva v turkizno modrem morju. Plavanje nad ruševinami je pravo doživetje. 

Ko se vrneva, je ura ravno pravšnja, da čas izkoristiva za transfer naprej - do kraja Fethiye. Danes je v Turčiji državni praznik, zato so tudi vse lepe točke polne domačinov, ki si na plažo prinesejo mize in stole, kurijo ogenj in se zabavajo. Noč bo danes malo manj mirna. 

Turčija - Marmaris, Datca

Pot: Marnaris, Datca

Zjutraj sva se zbudila v toplo jutro. Ena muca je še vedno spala pred avtom.

Marmaris je precej veliko mesto. Za ogled sva se odločila, da parkirava na obrobju in narediva kolesarski izlet. Bil pa sem neprijetno presenečen, ko sem videl, da je na kolesu razneslo eno zračnico. Verjetno je bila kriva visoke temperatura, saj sem zračnice doma napolnil na 10 stopinjah, tu pa jih je skoraj 30. 

Na žalost morava iti peš in še poiskati zračnico. Hvala Google.

Sprehodiva se po mestu in hitro ugotoviva, da je to res eno izmed najbolj turističnih mest, ki živi za turizem in od turizma. Na tržnici vidiva, da so vse cene v funtih - verjetno zato, ker je več vreden od evra. Dobro, da ne rabiva nič.

Samo sprehodiva se po praznem bazarju. Odideva še v stari del mesta, ki ima zanimive ozke ulice.

Obiščeva še plažo v bližnjem Icmelerju, ter se osveživa v prijetni vodi.

Odločila se, da si ogledava še celoten polotok. Nadaljujeva do še enega lepega zaliva - Bencik.

Dan zaključiva v Datci. Parkirišče ni preveč osamljeno, je pa zato blizu mesta. Po večerji si ga ogledava. Tudi tu naredijo vse za turiste in živijo od turistov. Teh je sedaj malo, tako da vsi lokali bolj samevajo. 

Turčija - Pamukkale

Pot: Pamukkale, Marmaris

Zjutraj, ko se zbudiva, slišiva zunaj nenavadne zvoke. Nato na nebu zagledava balone. Škoda, da nisva bila bliže mestu.

 Prenočevala sva kar precej nad Pamukkalami - v prijetnem borovem gozdičku.

Za obisk Pamukkal sva morala izbrati gornji severni vstop, saj so ostale ceste zaprte. Zanimiv dogodek je bil, ko so nama policisti s pomočjo prevajalnika na telefonu razložili, da je v mestu danes tek in ne gre drugače.

Vstopiva v Hierapolis, ki je bil starodavno grško-rimsko mesto, slavno po svojih termalnih vodah in edinstveni naravni lepoti.

Mesto je okoli 2. stoletja pr. n. št. ustanovil kralj Pergamona, Evmen II. Ime Hierapolis (Sveto mesto) je dobilo verjetno zaradi termalnih vrelcev, ki so jih imeli za zdravilne in svete. Pod rimsko oblastjo (od 133 pr. n. št.) je mesto doživelo velik razcvet. Po uničujočem potresu leta 60 n. št. je bilo obnovljeno v slogu, ki ga vidimo danes, in postalo modno zdraviliško letovišče za rimsko elito. Bilo je svetovno znano po termalnih izvirih, bogatih s kalcijem. Usedline kalcita so skozi tisočletja ustvarile osupljive beline terase (Pamukkale), ki so privlačile obiskovalce iz vsega imperija. Poleg zdravilišča je bil Hierapolis pomembno versko in trgovsko središče. Tukaj je leta 80 n. št. umrl apostol Filip, kar je mesto naredilo za pomembno krščansko romarsko destinacijo.

Hierapolis ima eno največjih in najbolj ohranjenih starožitnih nekropol v Mali Aziji, z grobovi iz različnih obdobij.

Danes tu poteka maraton. Vzdušje je tako, kot se za maraton spodobi.

Obiščeva še muzej, kjer so odlično ohranjeni sarkofagi, kipi in ostali drobni predmeti.

Pamukkale so eden najbolj znanih naravnih čudes v Turčiji.

Ime Pamukkale dobesedno pomeni "bombažni grad " in je slikovito ime za osupljive bele terase iz kamnine, ki so jih ustvarile termalne vode. Te nastanejo, ko iz zemlje izvira vroča voda, bogata s kalcijevim karbonatom (kalcitom) in minerali. Ko se voda ohlaja in izhlapeva, se kalcit usede. Skozi tisočletja so se te usedline kopičile in oblikovale bele, terasaste bazene in slapove, ki izgledajo kot zamrznjena voda ali velikanska palača iz bombaža (pamuka). To je naravni fenomen, ki poteka še danes.

Danes je bila gneča zaradi maratona verjetno še večja. Voda je bila bolj mrzla - verjetno zaradi letnega časa - a vseeno prijetna za brodenje po belih bazenčkih. Kopala se nisva, saj je bila gneča prevelika.

Zadovoljna sva zapustila Pamukkale in se po lepih in gladkih cestah odpeljala proti Marmarisu. Zvečer sva našla prijeten prostorček in v družbi dveh mačk in treh psov preživela topel večer. Še prej sva se kopala v morju, ki ima še vedno okoli 21 stopinj. 

Soseda, ki sta kampirala nekaj nižje od naju, sta naju najprej opozorila, da so v vodi ježki in nama pokazala del, kjer je vstop v vodo varen. Po večerji pa sta nama prinesla še poln krožnik očiščene sladke melone. Kako so Turki prijazni. Lahko bi se kaj naučili od njih. 

Ko je padel mrak, so se pripeljali še mladi domačini, ki so ob avtu poslušali glasbo in plesali. Eden izmed njih naju je prišel vprašat, če naju motijo in so preglasni. Glasba je bila OK in jakost tudi. Vseeno pa je bila lepa gesta, da jih je zanimalo počutje sosedov.