Stausee in Drava

Akumulacijsko jezero Stausee na Golici

Pred dvema letoma, ko sva se vračala iz prvomajskega kresovanja, sva se peljala mimo jezera Stausee. To je akumulacijsko jezero za elektrarno Golica, ki se nahaja pri Lavamundu. Lepa - že skoraj alpska cesta naju pripelje skoraj na 1100 m visoko. Jezero je precej turistično, a tudi urejeno po avstrijsko. Hitro spoznava, da se "na črno" ne bo dalo v jezero. Ampak parkirnina je sprejemljiva. To pomeni, da lahko tudi koristiva nalagalno cesto.

Kajaka sta hitro v vodi, ki je zanimivo temna. 

Ko prideš do obale, kjer sonce proseva v vodo, dobi voda medeno zlato barvo.

Dolžina jezera je cca 5 km, največja širina pa je 1,5 km. Preveslava vse zalive in zalivčke. Ker sva tudi danes šla od doma po kosilu, je sonce že nizko, zato spraviva čolne nazaj na avto.

Pot sva dokumentirala na Garminu.

Na obrežju je zanimiv prizor, ko (vsaj jaz) prvič vidim čoln na drva. Nisem prepričan, ali je na lesni plin ali na paro. Kapitan se zavzeto trudi z upravljanjem čolna..

Že prej sva se odločila, da tukaj ne bova prenočila. Malo dalje proti Radljam je prijeten prostor, ki bo danes najin nočni prostor.

Zjutraj se odpeljeva proti Radljam ob Dravi. Najprej misliva, da bi za vstop na Dravo koristila tamkajšnji šporno vodni park. Na žalost ni primeren. Primeren je samo za drugo kavo.

Malo višje ob Dravi nama je poznan prostor, kjer se da lepo priti v Dravo. Razloživa in splaviva kajaka. 

Namenjena sva proti toku Drave do Dravograda. Po slabih osmih kilometrih pri Dravograjski elektrarni  obrneva in odveslava nazaj na izhodišče. Po preveslanh slabih 15. kilometrih prideva nazaj do izhodišča. Telefon je žal ostal v avtu, tako da poti nisva mogla dokumentirat.

Ker tukaj nikogar ne motiva, si skuhava še kosilo, se okopava v Dravi in se zadovoljna odpeljeva domov. Že v avtu se pogovarjava o novih planih.

Šoštanjsko jezero

 Veslanje - po dolgem času

Zadnji dve leti sta čolna žalostna tičala na nosilcih za suho bivanje. Problem je bil, kako spraviti čolne na dobre dva metra visoko streho najinega kombija. Potrebno je bilo kar malo razmisleka, da sem končno našel način, kako z malo muke spravit čolne na in iz strehe. Sistem bom mogoče še malo nadgradil, a sedaj je že uporaben do te mere, da je sprejemljiv.

Čolni so končno na strehi kombija

Najbližje nama je jezero v Šoštanju. Velika prednost pred velenjskim je v tem, da tukaj skoraj ni ljudi - sploh pa ne kopalcev. Že po par zaveslanih metrih naju je navdušenje spet prevzelo.

Takoj naslednji dan sva spet ponovila obisk jezera.

V dveh dnevih sva preveslala 10 km. Zdaj je sezona veslanja končno odprta in začnem razmišljati, kam še - da bo še bolj zanimivo. 

Planina Ravni in Dleskovec

Pot: Planina Ravni, Sedelce, Dolge Trate, Dleskovec

Po prejšnji turi na Uršljo goro, me je začelo boleti koleno. Današnja tur(c)a je bila namenjena ugotavljanju dejanskega stanja. Včeraj zvečer sva se pripeljala na planino Ravni. Na lepem že znanem kraju sva prenočila. 

Zjutraj je bilo nič kaj poletnih 8 stopinj. Ampak naredil se je lep dan. Zaradi mokrih trav sva se  odpeljala na začetek, kjer smo bili dogovorjeni z ostalimi prijatelji. 

Namen oz. cilj je bil Križevnik. Ker me boleče koleno ovira pri hoji, sva se odpravila naprej pred skupino. Na prvem razpotju sva se odločila napačno in zavila sva proti Molički peči. Smer za Planino Polšak sva žal spregledala. Menda je smer napisana malo višje - kar na deblu.  

Ko naslednje pol ure ni bilo nikogar za nama, sva le ugotovila napako. Pa saj je vseeno. Važna je pot, ne cilj. Z višino se razgledi širijo.

Ko prideva na Sedelce, se ne odločiva za Veliki vrh, ampak greva po prečnici na Dolge Trate. Pot se vije med nizkimi borovci. Še dobro, da je steptana od živine. 

Ko prideva na Dolge Trate, je ura še dovolj zgodna pa tudi koleno ni preveč boleče. Greva še na Dleskovec pogledat, kakšni so razgledi z njega.

Po poti, ki jo bolj slutiš kot vidiš, po slabi urici prideva na vrh. Splačalo se je potrudit. Na eno stran vidiva najin nesojen današnji cilj - Križevnik...

... na drugo stran Veliko Planino kot na dlani.

 Vreme danes res služi.

Čaka naju še sestop, ki bo spet preizkušnja za moje koleno. Pot proti planini Ravni sva imela v mislih bolj strmo, kot je bila danes. Koleno je zdržalo. Le kaj bo jutri?

Na planini srečava ostale iz skupine. Popijemo zasluženo pijačo in malo pokramljamo. Vsi ostali gredo proti domu, midva pa (ker imava dom s sabo), kuhat kosilo. V prijetnem sončku pojeva, potem pa še malo polenariva - dokler naju na preženejo temni oblaki.

Že prej na planini sva opazovala Bodeče neže, ki so bile že vse zaprte - kljub temu, da je bilo (videti) vreme odlično. Zanimivo, kakšne pripomočke rabimo ljudje, da napovemo vreme. Roža pa kar ve...

Domov se peljeva po nevihti. Celo malo toče je vmes. No, pa spet ne bo treba prati avta...

Hodila sva slabih 5 ur, napravila pa sva 10 km in 590 višinskih metrov.