Paklenica - tretji dan

 Paklenica - 3.dan

Ker moje zdravstveno stanje še vedno ni tako, kot bi moralo biti, smo se ta dan razšli. Špela in Igor sta šla plezat, midva pa sva se odločila obiskati Veliki Vitrenik. Če že bivamo v istoimenskem apartmaju se vsekakor spodobi, da obiščeva še vrh.

Zanimivo je, da na tukajšnjem pokopališču sploh ni navadnih grobov, ampak so samo grobnice. Pot kmalu zavije v hrib - v isto smer, kjer se nahajajo mirila.

Mirila so nastajala od 17. stoletja do sredine 20. stoletja.

Na sedelcu prideva do miril in si jih ogledava

Najina pot se nadaljuje proti Velikemu Vitreniku.

Na vrhu je lep razgled na morsko stran ...

... in na severno stran, kjer se vidijo s snegom pobeljeni vršaci Velebita.

Za spomin poiščeva še geocache, ki je prav na vrhu.

Vrneva se v mesto in po poti najdeva še kakšno lepo cvetlico.

Za plezalca pripraviva kosilo, saj nam je "gazdarica" dovolila, da ostanemo še popoldan. Tako se lahko še v miru najemo, stuširamo, spakiramo, potem pa po AC nazaj domov.

Zelo lep vikend je za nami, čeprav ga je meni malo skazilo zdravje. Upam, da bo spet kmalu tako, kot mora biti.

Uživali smo Špela, Emil, Eka in Igor

Paklenica - drugi dan

Paklenica - 2.dan 

Jutro je spet po pričakovanjih. Tudi tokrat kafetkamo na terasi. Danes imamo namen preplezati spet dve smeri.

Na vrhu smeri je vedno lepo. Posebej, če je dan kot današnji. 

Popoldan se sprehodimo še do "Kule". Vidimo, da jo nedavni potres ni poškodoval.

Po prijetnem sprehodu in dobri večerji, se kar hitro zgubimo v sobe in zaspimo.

Paklenica - prvi dan

Pot in prvi dan plezanja v Paklenici

Pot do morja je potekala brez problemov, saj smo za celotno potovanje izbrali avtocesto. Zvečer pridemo v Starigrad in se namestimo v prijetnem - cenovno ugodnem apartmaju Vitrenik, ki smo ga že prej rezervirali.

Naslednje jutro nas pričaka lepo sončno jutro. Postrežemo si kavico na terasi, nato pa se odpeljemo do NP Paklenica.

Poravnamo vstopnino. Že nekaj časa v NP priznavajo popust na kartico PZS. 

Tako zgodaj kot letos še nismo bili, zato je tudi struga potoka še ob izhodu iz kanjona vodnata.

Opremimo se in in pričnemo s plezanjem. Špela je bila zadnjič tukaj pred korono.

 Vreme je kot naročeno - prijetnih slabih 20 stopinj brez vetra. Res uživamo.

Nadaljujemo še eno smer višje.

Kljub vsemu pa so dnevi sedaj krajši, zato za danes zaključimo. Čaka nas še sestop v dolino.

Pred večerjo gremo še malo na razgibavanje nog po Starigradu.

Radojč mimo Gonžarjeve peči

Pot: Cerkev Sv.Martina v Vinski gori - Gonžarjeva peč - Radojč - Vipotnik 

Končno nas je lep dan povlekel na plano in z Igorjem smo odšli na parurno potepanje. Parkiramo pri župnijski cerkvi Sv. Martina in se odpravimo proti Gonžarjevi peči. Ob ferati si ogledamo dostop in se dogovorimo, da jo v poletnih mesecih enkrat ponovimo. Eka je bila ob otvoritvi prva ženska, ki jo je preplezala.

Tokrat se po obvoznici odpravimo na vrh ferate, kjer nas pričaka lep pogled na vas in bližnjo okolico. Pot je kar malo ledena in ne bi škodile male derezice, ki so (spet) ostale doma.

Nadaljujemo po planinski poti. Proti vrhu nas pozdravi znanilec pomladai, ki sramežljivo kuka izpod snega

Pokrajina je prav zimska.

Na vrhu, ki je tokrat v soncu in popolnoma brez vetra, pomalicamo.

Odpravimo se naprej proti Ramškovemu vrhu, vendar se po poti odločimo, da se bomo spustili proti Vipotniku.

Po nekaj urah in slabih sedmih kilometrih pridemo nazaj na izhodišče.

Mene je skoraj presenetila ugotovitev, kako hitro kondicija zgine. Res, v januarju sva se malo potepala s kombijem, malo je bilo zdravstvenih težav... Ampak ostala je obljuba, da je treba kondicijo pridobiti nazaj. Za to pa je samo ena pot - ta današnja je že bila začetek...

Unška koliševka, grad Haasburg

Pot: Vrsar, Poreč, Planinsko polje, grad Haasburg, Unška koliševka

Oddih v hotelu se je končal in čaka naju še pot proti domu. Mimogrede se ustaviva v Poreču. Presenečena sva, ker na glavnem parkirnem prostoru pobirajo tudi v zimskih mesecih 2€/uro. Najdeva drug parkirni prostor ter se na hitro sprehodiva po praznem mestu.

Seveda ne moreva mimo Červara in nama ljubega porta Busola (imenovanega tudi Hawaii). Popijeva kavo in obujava spomine na lansko leto, ko sva se tukaj sončila in kopala.

Nadaljujeva proti Uncu, kjer zapustiva avtocesto. Usmeriva se proti Planinskemu polju. To področje je še iz najine strani povsem neraziskano in v prihodnosti bova odpravila to liso najinega poznavanja Slovenije.

Najdeva grad Haasburg (Hošperk), parkirava in greva do Unške koliševke – udornice.

Po slabih dveh kilometrih prideva do jame. Dan danes ni preveč sončen, pot do dna jame pa je spolzka in strma, zato jo preloživa na drugič. Najdeva pa rove, ki izvirajo iz obdobja med vojnama. Gradili so jih italijanski vojaki. Nekaj si jih ogledava. Nekaj jih je malo poplavljenih, zato bodo ostali za drugič.

Rovi imajo tudi dva izhoda na stran jame, ki nudita lepe poglede na sicer zaraščeno jamo.

Vrneva se k gradu in opaziva smerne table še za jamo Škratovko. Seveda jo obiščeva.

Ob njej so zgradili pravo malo škratovo mesto.

Okolica gradu Haasberg (Hošperk) je lepo negovana, grad pa najbrž ne bo nikoli obnovljen. V svojih najlepših letih je bil to najmogočnejši baročni dvorec na Slovenskem.

Svoj obisk na gradu še označiva z enim najdenim Geocachom, nato pa se preko Planinskega polja odpraviva proti domu.