Stausee in Drava

Akumulacijsko jezero Stausee na Golici

Pred dvema letoma, ko sva se vračala iz prvomajskega kresovanja, sva se peljala mimo jezera Stausee. To je akumulacijsko jezero za elektrarno Golica, ki se nahaja pri Lavamundu. Lepa - že skoraj alpska cesta naju pripelje skoraj na 1100 m visoko. Jezero je precej turistično, a tudi urejeno po avstrijsko. Hitro spoznava, da se "na črno" ne bo dalo v jezero. Ampak parkirnina je sprejemljiva. To pomeni, da lahko tudi koristiva nalagalno cesto.

Kajaka sta hitro v vodi, ki je zanimivo temna. 

Ko prideš do obale, kjer sonce proseva v vodo, dobi voda medeno zlato barvo.

Dolžina jezera je cca 5 km, največja širina pa je 1,5 km. Preveslava vse zalive in zalivčke. Ker sva tudi danes šla od doma po kosilu, je sonce že nizko, zato spraviva čolne nazaj na avto.

Pot sva dokumentirala na Garminu.

Na obrežju je zanimiv prizor, ko (vsaj jaz) prvič vidim čoln na drva. Nisem prepričan, ali je na lesni plin ali na paro. Kapitan se zavzeto trudi z upravljanjem čolna..

Že prej sva se odločila, da tukaj ne bova prenočila. Malo dalje proti Radljam je prijeten prostor, ki bo danes najin nočni prostor.

Zjutraj se odpeljeva proti Radljam ob Dravi. Najprej misliva, da bi za vstop na Dravo koristila tamkajšnji šporno vodni park. Na žalost ni primeren. Primeren je samo za drugo kavo.

Malo višje ob Dravi nama je poznan prostor, kjer se da lepo priti v Dravo. Razloživa in splaviva kajaka. 

Namenjena sva proti toku Drave do Dravograda. Po slabih osmih kilometrih pri Dravograjski elektrarni  obrneva in odveslava nazaj na izhodišče. Po preveslanh slabih 15. kilometrih prideva nazaj do izhodišča. Telefon je žal ostal v avtu, tako da poti nisva mogla dokumentirat.

Ker tukaj nikogar ne motiva, si skuhava še kosilo, se okopava v Dravi in se zadovoljna odpeljeva domov. Že v avtu se pogovarjava o novih planih.

Šoštanjsko jezero

 Veslanje - po dolgem času

Zadnji dve leti sta čolna žalostna tičala na nosilcih za suho bivanje. Problem je bil, kako spraviti čolne na dobre dva metra visoko streho najinega kombija. Potrebno je bilo kar malo razmisleka, da sem končno našel način, kako z malo muke spravit čolne na in iz strehe. Sistem bom mogoče še malo nadgradil, a sedaj je že uporaben do te mere, da je sprejemljiv.

Čolni so končno na strehi kombija

Najbližje nama je jezero v Šoštanju. Velika prednost pred velenjskim je v tem, da tukaj skoraj ni ljudi - sploh pa ne kopalcev. Že po par zaveslanih metrih naju je navdušenje spet prevzelo.

Takoj naslednji dan sva spet ponovila obisk jezera.

V dveh dnevih sva preveslala 10 km. Zdaj je sezona veslanja končno odprta in začnem razmišljati, kam še - da bo še bolj zanimivo. 

Planina Ravni in Dleskovec

Pot: Planina Ravni, Sedelce, Dolge Trate, Dleskovec

Po prejšnji turi na Uršljo goro, me je začelo boleti koleno. Današnja tur(c)a je bila namenjena ugotavljanju dejanskega stanja. Včeraj zvečer sva se pripeljala na planino Ravni. Na lepem že znanem kraju sva prenočila. 

Zjutraj je bilo nič kaj poletnih 8 stopinj. Ampak naredil se je lep dan. Zaradi mokrih trav sva se  odpeljala na začetek, kjer smo bili dogovorjeni z ostalimi prijatelji. 

Namen oz. cilj je bil Križevnik. Ker me boleče koleno ovira pri hoji, sva se odpravila naprej pred skupino. Na prvem razpotju sva se odločila napačno in zavila sva proti Molički peči. Smer za Planino Polšak sva žal spregledala. Menda je smer napisana malo višje - kar na deblu.  

Ko naslednje pol ure ni bilo nikogar za nama, sva le ugotovila napako. Pa saj je vseeno. Važna je pot, ne cilj. Z višino se razgledi širijo.

Ko prideva na Sedelce, se ne odločiva za Veliki vrh, ampak greva po prečnici na Dolge Trate. Pot se vije med nizkimi borovci. Še dobro, da je steptana od živine. 

Ko prideva na Dolge Trate, je ura še dovolj zgodna pa tudi koleno ni preveč boleče. Greva še na Dleskovec pogledat, kakšni so razgledi z njega.

Po poti, ki jo bolj slutiš kot vidiš, po slabi urici prideva na vrh. Splačalo se je potrudit. Na eno stran vidiva najin nesojen današnji cilj - Križevnik...

... na drugo stran Veliko Planino kot na dlani.

 Vreme danes res služi.

Čaka naju še sestop, ki bo spet preizkušnja za moje koleno. Pot proti planini Ravni sva imela v mislih bolj strmo, kot je bila danes. Koleno je zdržalo. Le kaj bo jutri?

Na planini srečava ostale iz skupine. Popijemo zasluženo pijačo in malo pokramljamo. Vsi ostali gredo proti domu, midva pa (ker imava dom s sabo), kuhat kosilo. V prijetnem sončku pojeva, potem pa še malo polenariva - dokler naju na preženejo temni oblaki.

Že prej na planini sva opazovala Bodeče neže, ki so bile že vse zaprte - kljub temu, da je bilo (videti) vreme odlično. Zanimivo, kakšne pripomočke rabimo ljudje, da napovemo vreme. Roža pa kar ve...

Domov se peljeva po nevihti. Celo malo toče je vmes. No, pa spet ne bo treba prati avta...

Hodila sva slabih 5 ur, napravila pa sva 10 km in 590 višinskih metrov.

Uršlja gora s Poštarskega doma

 Pot: Poštarski dom, Uršlja gora - krožna pot, Ivarčko jezero

V soboto zvečer se na hitro odločiva, da ne bova doma. Odpeljeva se okoli osmih zvečer. V mraku parkirava pred Poštarskim domom. V domu je še veselo, a naju to nič ne moti. Ponoči pade par kapljic dežja. To je samo poletna nevihta, ki je z repom iz Avstrije zašla v naše kraje. Zjutraj se prebudiva ravno ob sončnem vzhodu.

Odločiva se za krožno pot - gor čez Kozarnico, dol pa čez Kal. Prejšnji dan sva srečala na Slemenu planinske prijatelje, ki so to noč prespali na Uršlji gori. Mogoče pa jih srečava tudi danes in jih presenetiva. 

Malo za Križem res srečava skupinico. Prisrčno se pozdravimo in se dogovorimo, da se srečamo pozneje še v Slovenj Gradcu. 

Proti vrhu je vse več planincev. Danes je lep dan - težko bi bil lepši. 

Greva do vrha, ...

... pa do križa, ki je vedno fotogeničen, ...

... pa mimo cerkvice...

... nazaj v dolino. 

Tokrat se v koči ne oglasiva, saj je na prostoru pred kočo za naju preveč ljudi. 

Pot navzdol naju malo razočara. Pred devetnajstimi leti, ko sva zadnjič hodila po tej poti, je bila po spominu lepo speljana po gozdu. Danes pa pot vodi po gozdnih vlakah in cestah. Očitno je bil tudi tukaj vetrolom in gozd je precej razredčen. Obilica gozdnih vlak in cest pa narejenih zato, da so gozd očistili.

V vročem opoldnevu prideva nazaj na izhodišče. Zapeljeva se do Slovenj Gradca, kjer se še enkrat srečamo s prijatelji in popijemo zasluženo pivo.

Oni se odpeljejo domov, midva pa se greva še ohladit v Ivarčko jezero. 

Presenečena sva nad urejenostjo jezera. Precej je sprehajalcev, jih je pa kar nekaj z enakimi nameni kot midva. Voda je čista in osvežujoča. Kopanje se prav prileže.

Za nama je spet en lep dan. Splača se potruditi in oditi iz cone udobja doma.

Bjelolasica - Bijele stjene, Samarske stijene

 13.7. - 17.7.

Pot: Delnice, Mrkopalj , Bijele stijene, Samarske stijene, Novi Vinodolski

V nedeljo popoldan se preko Reške planine, Trbovelj in Litije odpeljeva do gradu Mokronog. Vmes naju dobro opere poletna nevihta. Na gradu se samo malo razgledava, ogledava si P4N (mogoče pride kdaj prav). 

Nadaljujeva mimo Kočevja, do Delnic. Odcepiva se za Mrkopalj, kjer najdeva smer za Biijele stijene. Cesta se vzpenja, postane makadamska, zmanjka mobilnega signala. Po poti srečava gorskega čuvaja, ki nama potrdi, da je cesta prava, razloži, kje lahko parkirava in naju opozori na previdnost. Ravno danes so imeli reševalno akcijo.

Slediva navodilom in malo pred temo parkirava.

Pred nama je mirna in temna noč. Vse zaslonke oken ostanejo pospravljene.

Drugo jutro se odpraviva proti Bijelim stijenam. Pot je romantično zaraščena in prepredena z podrtim drevjem in posušenimi debli polnih lesnih gob.

Pot se vzpne na greben, kjer naju smerna tabla usmeri levo na vrh Bijelih stijen. Počasi se prične poplezavanje. Skala je podobna, kot v Paklenici. Kompaktna, narebričena z vsem, kar premore kras.

Kaj hitro prideva na vrh, kjer se odprejo lepi razgledi na vse strani neba. Dobiva celo mobilni signal.

Ko se naužijeva pogledov, se spustiva nazaj v gozd. Na mestu, kjer sva prej zavila levo, sedaj nadaljujeva desno po Vihoraški poti. Pot preči cele Bijele stijene. Kljub vročemu poletnemu dnevu je v hladu gozda na okoli 1200m, hoja prijetna. 

Proti koncu poti prideva do "Ljuske", kjer se težavnost dostopa precej poveča. 

S pakleniškimi izkušnjami uspešno premagava težave, a se vseeno postavi vprašanje, zakaj ni nobenih varoval. Mogoče bi kakšno varovalo pomagalo manj izkušenemu gorniku in bi pot lahko terjala kakšno reševanje manj.

Do izhodišča naju čaka še kakšno dobro uro poti. Prispeva do najinega domovanja, kjer se prav prileže improviziran tuš in dobro pozno kosilo. Ponoči je mirno in temno. Ne slišiva nobenih živali.

Drugo jutro se premakneva bliže Samarskim stijenam. 

Po prijetni poti, ki spet poteka v zavetju gozdov, prideva do bivaka Ratkovo sklonište. To je prijetno urejen bivak, ki v sili najbrž res pride prav. Stisnjen je pod navpično steno, ki ga uspešno varuje pred vremenskimi težavami.

Nadaljujeva po prečnici do najvišje točke Samarski stijen. Ko prideva na vrh, se nama pokažejo vsi vršaci, ki jih bova v nadaljevanju poti obiskala.

Odseki poti imajo zanimiva imena: Dolina vila, Faraonova dolina in Dolina suza. Pot je podobna kot včerajšnja - mogoče je še malo bolj mistična.

Ob poti so odcepi za posamezne vrhove: Stepenica, Piramida in Vidikovac. 

Na koncu spustiva Veliki kanjon in greva po obvozni poti. Glede na letošnjo kondicijo, je bila današnja tura že kar dovolj. Pri avtu se prileže kosilo in hladno pivo. 

Pot nadaljujeva proti Novemu Vinodoskemu. Zapeljeva se po zanimivi Rudolfini. To je ena izmed starih cest Gorske Hrvaške. Med potjo si ogledava še prijeten prostor pri Ledenicah, ki bo danes najino prenočišče. 

Danes je na vrsti še kopanje. Pri Povilah poznava prijeten zaliv, ki ga obiščeva. Morje je toplo in kar vabi v svoje naročje. 

Proti večeru se vrneva v Ledenice, kjer se povzpneva še na Stari grad Ledenice in bližnji Vidikovac. Tja prispeva ravno ob sončnem zahodu. Vse je okrašeno z rdečimi baloni, tam je tudi nekaj mladih ljudi. Povejo, da praznujejo zaroko mladega para. Čestitava jim in zaželiva vse lepo. Za zahvalo in spomin naju fotografirajo.

Večer preživiva ob poslušanju šakalov, ki se oglašajo iz bližnjih gozdov. 

Naslednje jutro se odpraviva na kopanje v Žrnovico. Morje je globoko in čisto. Ves dan preživiva tam, čeprav je sence bolj malo. Se pa zato večkrat ohladiva v morju.

Proti večeru se odpraviva do nama ljubega Kalca, kjer prespiva še zadnjo noč.

Pred časom sem prebral, da je na Pivškem polju sedemnajst presihajočih jezer. Dva sta v neposredni bližini gradu Kalc. Odločiva se jih obiskati..

Pot je lepa, mesto dveh jezer pa je suho. Vseeno se vidi, kje so - takrat ko so. Jih bova pogledala, ko bova v teh koncih ob bolj mokrem času leta.

Že nekajkrat sem bral o Mussolinijevem tunelu, ki se nahaja na tankovski cesti. Ta se vije pod Podtaborko steno. Tokrat ga poiščeva in se zapeljeva po cesti kljub znaku za prepoved. Piše "dovoljeno za intervencijo" - pa saj to velja za naju - ali ne?

Ko prideva nazaj do asfalta, se obrneva proti domu. Tokrat po stari magistrali, saj vinjete trenutno (še) nimava. Postavljava si vprašanje, ali jo je ob vseh zastojih na naših avtocestah sploh vredno kupiti. Mogoče kakšno slabo urico pozneje kot po prazni AC, prideva v domače loge - že z mislijo na naslednje avanturice.